Franjo Frančič nam je poslal tudi štiridelno preprogo pesmi.
Parecag leži sicer samo 4 km od morja, samo moja kmetija je lepo skrita, blizu gozda, praktično vse je posajeni in sadike lepo rastejo, posadil sem 35 oljk, 9 češenj, dve višnje, tri fige, pred mesecev dva granatovca, na njivah vse uspeva kljub hudi suši, cvetača, brokoli, zelje, ohrovt, redkvice, veliko, velikoooo graha, ki ga bom najbrž prodajal, čebula, česen itak, krompir že kuka ven, paradižnik tudi, hčerka in gospa nista navdušeni nad trdim delom na zemlji in v oljčniku, zdaj vse upe stavim na vnuka Robina, a kaj, ko ima šele en mesec, morda dočakam, morda ne, da bo enako očaran nad Istro kot sem postal jaz.
In še nekaj poezije:
Franjo Frančič
*Istra imej me rada*
Čarovniška si v gluhoti mesečnih noči,
mrtve kličeš nazaj k sebi,
razoranega obraza pozdravljaš jutro,
tako podobno mnogim drugim,
a tako drugačno,
ponoči, ko se prebudiš,
sence se vračajo,
kot valovi,
v dlaneh drobim gosto prst,
poskušam iti ven,
ven iz sebe,
tu na tvojih prsih,
med tvojim zelenjem,
med šojami in fazani,
teža prtljage, ki jo nosim,
oja, nina nejna, Istra čarovniška, imej me rada!
Večeri so zavetja svinčenim vsakdanjostim,
žameten zrak, ki ga ješ,
terasaste parcele kot v Tibetu
in zidovi iz kamna
in roke iz zidov,
stoletja brezčasja,
za hribom buči morje.
Zaropoče, prav res,
težka fazanova krila,
k nebu, v dih vetra odleti,
skoraj bi stopil v gnezdo,
se zasmeješ dnevu,
tako redko je to,
da ni teže, da se najdeš,
eno od zrcalnih podob,
da nisi sesut begavec,
in znova zakličeš:
oja nina nejna,
Istra, imej me rada!
Sosed pride med travami,
s slamnikom na glavi,
kot kakšen privid,
naliješ mu vina, hej, reče,
tu notri v steklu je sonce.
Sonce, sonce, sonce,
krvaveče rane cvetov granatnih jabolk.
Sklanjam se nad rastlinami,
nad njivami, ki so tako bogato darovale,
te čudežne darovanjke
nad rdečimi ličnicami ribeza,
koliko novih glasov,
zemlja diha, zemlja ljubi,
njen obraz in njeno srce,
ne moreš drugače v tej nori čarovniji:
oja nina nejna,
Istra, imej me rada!
V umitih jutrih sonce objame dvor oljk,
trsi trt se prebujajo z nasmehi,
na hribu hiše brez kamnitih src,
razkuštranih karminastih las,
v brazdah težke zemlje žulji postajajo srebrniki,
o, Padna, krasotica si, ki vsak dan nadaneš nova čudežna oblačila,
mati in prijateljica si, v burji in žgočem soncu,
trdna in pomirjajoča,
gnezdo in ladja,
na veke vekov obljudena in samotna,
kot ljubezen, kot nebo,
kot rojstvo in kot smrt,
sredi vesolja, ena sama,
lepa in čarna.
Ko se vračam iz ponorelega sveta ostrih robov,
me pozdravi pogled na cerkev svetega Blaža na hribu,
žametni zrak, vsa ta čarovnija oljk, trt in zelenja,
vsa ta mehkoba miru v valujoči tišini,
ko so sanje resničnost,
čutiš, da moraš ceniti včeraj,
živeti danes,
vse so priprave,
čisto blizu, cipresov gaj.
Gledal sem jo ob jutrih,
to sončnico,
tik nad korenino ji je burja časa zlomila steblo,
a kljub temu je njen cvet čarobno in čudežno žarel,
metulji so bili njeni ljubimci v prahu minevanja,
samo ona je na soncu zaživela znova,
pokončna kot vojak pred bitko,
ki ve,
da je vse, kar se zgodi,
odločeno že davno prej.
Jadra so kot kakšen duh ležala ob jamboru,
tako je, ko preigraš stotič staro melodijo,
pesem je veter samotarjev,
v belih dlaneh so razbiti koščki ogledala,
čisto preprosto,
to srce, ta prašni potepuh,
utrudila so ga jutra,
rečejo ti, zadnja rezina časa,
samo še drobtine,
ona je iris,
ne vidi te,
ne sliši te,
ne sanja te,
v svojem sredobežnem krogu,
ni več moči, da bi gol stekel med ljudi,
ni več besed, da bi priklical urok,
samo odmev zvonov
in modro, slepeče modro nebo.
Na koroni spi mlada šoja,
večer prihaja vasovat,
črke iščejo dom v belini spomina,
glasba iz svetlobnega stolpa počasi tone v privide,
mehke ustnice pokrajine počivajo v obledeli samoti,
od zgoraj oko strehe jutra,
sem in tja čipkast val,
kot TI,
vsak drugačen, ko se rodi,
enak,
ko pristane.
Op.avt.
*korona - vrh oziroma rob vinograda, buža, luknja, jama, kantina…