Objavljam z Majdino in Andraževo fotografijo. In se zahvaljujem vsem prisotnim, tistim, ki ste bili tam samo v mislih ter vsem, ki ste donirali DPZNju. Hvala! Arijana
Marko Brecelj (30. april 1951 – 4. februar 2022)
Sožalje Markovim svojcem, ženi Arijani, sinu Matiji … in seveda dodoljubstvu.
Marko Brecelj – ali kakor se je najraje podpisal, Barko Mrecelj – mi je na javnem pogovoru v avli Primorskih novic povedal, da se mami Branki in očetu Ivanu resda velikokrat zahvali za podporo, a še zmeraj premalokrat. “Bila sta učitelja in sta velik del sebe razsejala tudi tukaj, po Butalah Istre pod Slovenci,” je dejal. “Oblikovala sta me. Oče me je naučil pisati, mama je v meni spodbudila strast po nastopanju.”
Ob njunih žarah, prav tu, na koprskem pokopališču, je Marko nekaj pesmi “zapelzaigral” trikat na leto: na njuna rojstna dneva in na svojega.
Precej manj kot danes – samo nekaj – nas je sem prišlo na jubilejni performans, ki ga je pripravil ob svojem 60. rojstnem dnevu, 30. aprila 2011. Tam gori, kjer ga bomo potem vrnili staršem, je svoj sloviti kombi z napisom BUSHIT zapeljal tik ob ograjo. In mi čez podajal stole in druge rekvizite. Gospa, ki je obiskala svoje na bližnjem grobu, nas je opazovala. In se namrdnila: “A boste imeli žur na pokopališču?!” “Ne, gospa,” sem odgovoril – proslavo!” Odkimala je: “Kakšna proslava pa je to – s kitaro, torto, vinom?!” “Brecljeva proslava, gospa, Brecljeva.”
Marko je med peščico prisotnih razdelil šest sveč, stopal ob njih, drugo za drugo ugašal in nam ob vsaki povzel po eno desetletje svoje poti: rojstvo v Sarajevu, otroštvo v Mariboru, prepevanje črnskih duhovnih v kvartetu Beli črnci, snemanje na Radiu Maribor, selitev družine v Koper, kjer je obiskoval gimnazijo in tudi glasbeno šolo. Učitelj violine ga je iz vrgel iz šolskega orkestra, ker si je med skladbo V blišču sonca nataknil sončna očala. V lepem spominu pa je ohranil Ivana Ščeka, ki je najstnika v šolskem letu 67/68 vodil skozi dva letnika kitare. Tu, v Kopru, doma na Gradnikovi, je Marko napisal svojo “prvo tazaresno” pesem, ki letos praznuje pol stoletja: Stonesi spoznajo moje stare starše. Leta 1972 jo je s triom Krik posnel v studiu koprskega radia.
Na svoj 60. rojstni dan je tukaj ugašal sveče in nizal postaje: študij geologije, zatem fizike, usmrtitev in pokop psa, kultni prvenec Cocktail, legendarni Buldožer, rojstvo sina, prva poroka, mala plošča Parada, Duo Zlatni zubi z Ivanom Volaričem Feom, potepanje po Jugoslaviji, skupina Marjanov čudni zajec, trio Javna vaja, duo Javna dvaja, mamina bolezen, umiranje Jugoslavije, vodenje Mladinskega kulturnega centra v Kopru, upanje brez razloga, sodelovanje in skupno življenje z Arijano Markučič Brecelj, pridružitev Iztoka Krkoča, ustanovitev Društva prijateljev zmernega napredka, izum mehkega terorizma, doraščanje mladih podpornikov, upiranje neoliberalnemu kapitalizmu v lokalni in širši družbi, redno kandidiranje na koprskih županskih volitvah, preboj v občinski svet, ustanovitev stranke Akacije, vodenje poletnega sunka kulture Koperground, združitev nevladja mladinskega polja v ustanovi Pohorski bataljon, scanje proti vetru – in tako naprej. Niz je sklenil s trpkim spoznanjem: “Ne vidimo nobenega razloga za optimizem.” A je takoj dodal, da se velja držati napotka, ki se ga je že zdavnaj domislil italijanski pisatelj in politik Antonio Gramsci: pesimizem pri ocenjevanju položaja, optimizem v delovanju!
V zadnjem desetletju je sledilo kar sedemletno kolenovanje, zlasti po Verdijevi ulici, pred sedežem prejšnjega župana, “Nebodotičnega palmitelja” in “demokratičnega despota”. Pa leta 2015 že spet ponatisnjen Cocktail, tokrat podnaslovljen “obilni vunbacilni”, posvečen “nedavnemu potresu moči desete stopnje po Fekalijevi lestvici, izvrženju 24-letnega Društva prijateljev zmernega napredka iz prostorov na Gregorčičevi 4”. Pa javne vaje, performansi, projekcije, razstave in še marsikaj v Mladinskem, kulturnem, socialnem, multimedijskem, medgeneracijskem in muzejskem centru Botegin na Glagoljaški ulici. Pa Samospevi. Pa Burgerjev dokumentarec Priletni parazit. Pa vloga enega od svetih treh kraljev v Božičevem filmu Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Pa predstava Biokozmizem::Izreka v režiji Dragana Živadinova. Pa Ježkova nagrada, pa zlata piščal in drugi izrazi “nekroblagohotnosti”, kakor je pravil. Pa četrtkovi pogovorni večeri v Kulturnem domu Hrpelje, vse do konca.
Pa dnevniško povzemanje na ogromnem, neskončnem spletnem Dodogovoru. Pa tisto njegovo neskončno dolgo iskanje pravih besed, ki bodo prav zvenele, ki bodo duhovite, ki bodo zadele v črno.
Pa seveda strašno končna pesem Nebitnica, ki jo je, tedaj šele napisano, kot najeti muzikant leta 2010 zapel na Majini in moji poroki in ki jo zdaj že lahko recitiram iz knjige Nezbrani komadi, izdane pri Mladinski knjigi.
NEBITNICA
Pospravil nas bo bog,
življenje naokrog.
Življenje bo končano,
odšli bomo v neznano.
Odšli bomo v nič,
k očetom in dedom.
Tja, kjer nihče ne čaka,
tja, kjer se ne mudi.
Tam ni luči ni teme,
vročine niti mraza,
tam, kjer nihče ne čaka,
ni zmage ni poraza.
Tam, kjer se ne mudi,
nikoli je za zmeraj,
pojutrišnjem je mimo,
zgodil pa se bo včeraj.
Konec aprila lani, ob svojem 70. rojstnem dnevu, me je Marko sprejel v avli izolske bolnišnice. “Če boš v časopisu objavil mojo fotografijo, naj bralci vidijo, kakšen sem zdaj. Pridi in me fotografiraj.”
In s šibkim, a vztrajnim glasom mi je narekoval odgovor:
“Moji sedemdesetletni predsmrtni ostanki resničnost občutijo kot mrak, ki se gosti, prihodnost pa kot Pot v Nikamor. Zadnja prgišča smisla se nahajajo v naših človeškostih. Od tam je treba zajemati in se ogibati znucanim oziroma zlorabljenim oblikam. Zmožen napisati močno pesem je samo tisti, ki je zmožen ljubiti.”
Hvala, Marko.
Ja, to je pogreb. Ampak to je njegov pogreb. Zato predlagam, da nas poveže aplavz, kakršnega bi Marko moral slišati pogosteje.
Andraž Gombač, Koper, 14. februarja 2022