Parametri so se poslabšali. Dodo žuljič
O ponedeljku, v četrtek, 14. oktobra 2021 ob 18h 05; Arijana se je vrnila iz razvetrilnega sprehoda. Usta ima suha od njokov. Roke in noge mi je namazala s karitejevim maslom. Na mleku skuhanih ovsenih kosmičev še ni zmanjkalo.
Ob sedmih mi je Arijana pomagala pri tuširanju in preoblečenju. Utrip je bil previsok, počutje pred slabo, po zelo boljše. Žila na levici je počila prevečkrat, tokrat sem nastradal. Ime sestre bom preskočil. Khb je bil kar nizkih 67, razočaranje pa sta bila glukoza 10,7 in S feritin 10 000. Tudi dva jetrna parametra sta zrasla. Mislim si, da je vse posledica pretiranega rednega uživanja slanin in ocvirkov. Lahko, da so se jetra utrudila od dvomesečnega jemanja protituberkoloznih tablet Rifater. Ne vem. Pirnat Jani ni dobil Liljanine številke, sem se mu opravičil. Povedal sem mu tudi, da domišljavi avtor v meni najprej hoče ugotoviti kaj želi v Vžigalici občinstvu in kulturni javnosti sporočiti. Njegovo pričakovanje, da predstavi lik in delo Marka Breclja bom upošteval. Vsak nasvet bom pretehtal. O tem pa kaj v instalaciji bo in kaj ne bom odločal naduti jaz. Jani mi je zaželel ustvarjalno iztuhtanje. Milošče je upal, da bo Nebodotični razumel sporočilo referendumskega poraza. Tekačica Marjana Štrukelje je bila zadovoljna s svojo uvrstitvijo čeprav ni točno vedela koliko žensk je teklo v njeni disciplini. Igor, Mirela in njen sin so naju ljubeznivo sprejeli v Čežarjih. Tam Igor ni doma. S Kozmotom sva minuto in 24 govorila najverjetneje o njegovem pisanju za Doda.
Prijatelj in sponzor se ne strinja z mojo sebe kritiko zapisano pred kratkim v Dodo žuljiču. Poskusil sem mu pojasniti, da je videz eno, do jedra oluščena resnica pa drugo. Sodim pač, da sem eden v množicah brezčutnih. Ko sem se šestleten vrnil iz šole in sem pri kosilu spet vprašal kdaj bomo šli dedka Ivana obiskat v bolnišnico, še nisem bil brezčuten. Moje solze so kapljale v juho, ko so mi odgovorili, da dedka ne bomo šli obiskat, ker je umrl. Šest let kasneje, po polletnem obisku Afrike v Kindiji je v Mariboru moja mama imela hudo operacijo. Ob vnetju trebušne slinavke so ji z žolčem vred izrezali štiri velike kamne. Nobenega strahu nisem čutil v času, ko je bila moja edina in najdražja mama v bolnišnici. Tudi, ko se je vrnila iz bolnice me ni prevzel občutek olajšanja. Res pa je, da sem v isti starosti težko pričakoval očeta, da se vrne iz Afrike. Tako zaglobil sem se med potjo iz šole v misel o njegovi vrnitvi, da nisem opazil; v roki sem držal samo še dežnikov ročaj, njegovo streho mi je veter odpihnil in je bilo daleč za menoj na makadamski cesti. Mnogo desetletij kasneje, ko je bila moja mati načeta od raka, na grbo pa ji je padla devetdesetletna shizofrena teta Lenčica, ki se je vrgla skozi okno iz prvega nadstropja in se ne ubila ampak zgolj polomila v kolke se je moja neobčutljivost izkazala. Držal sem se na varni razdalji od žaloigre za katero mi je bilo jasno, da se bo končala s ponovnim izbruhom mamine neustavljive bolezni. Malonič sem ji delal družbo v tednih odhajanja, malonič sem bil svojemu očetu štirinajst let kasneje v podporo in pomoč. Za oba sem sicer znal napisat pohvaljena nekrologa; njenega sem (se bojim) izgubil, očetov pa je bil na srečo objavljen v Primorskih nogavicah.
Barko Mrecej