Tomaž Kosmač Kosmo vošči v novem letu s prostovoljnim prispevkom
Poznate teorijo, da lepe misli pozitivno vplivajo na svet? Zlasti, če so izražene kolektivno. Zakaj potem ni boljše? Zakaj gre vse po starem? Ali celo na slabše. Saj si vendar za vsako novo leto zaželimo obilo zdravja, sreče, ljubezni in uspeha. Množično. Mar voščila ne pridejo iz srca? Dvomim, kajti ljudje smo znani kot iskrena bitja. Drug drugemu privoščimo samo naj naj. Kje potemtakem tiči problem? Si dobre želje razlagamo drugače? Najbrž, saj otroke razveseljuje sneg, cestnih služb ne; ljubitelje eksplozij petarde, živali ne; banke obresti, najemnike kreditov ne; misice mir na svetu, orožarske industrije ne; delavce božičnica, delodajalcev ne...
Ampak to niti ni glavno vprašanje. Glavno vprašanje, ki se pojavi vsakega decembra je: Kje, kako in s kom silvestrovati? Kajti v novo leto je treba vstopiti nasmejan in s pozitivnimi mislimi prispevati k boljšemu svetu. V otroštvu o tem nismo razmišljali. Samoumevno je bilo, da bomo s starši. Če so nas pustili same in odšli praznovat v kakšen hotel, toliko boljše. Postali smo gospodarji bajte, gledali televizijo čez polnoč in v novo leto vstopili navdušeni. V adolescenci nato nismo bili več doma. Žurali smo s klapo, sanjarili o seksu in če se je priložnost že ponudila, smo ob punci omagali. Vsled pijače. Vsaj jaz.
Potem je prišlo obdobje, ko sem bil rajši sam. Umetna dobra volja me je odbijala in čeprav sredi dvajsetih, sem bil raje na šihtu. Kot varnostnik. V vratarnici sem se ga nacedil in bil zaradi prazničnega dela še dvojno plačan. Kasneje sem pijuckal doma. Za pisalnim strojem. Še kasneje za računalnikom. Potem kakor kdaj, dokler nisem spoznal Marjete. Živi v Tolminu, jaz v Godoviču. K njej sem spočetka hodil pod paro in bil okajen tudi, ko je ona prihajala k meni. Zlagoma sem uvidel, da tako ne bo šlo. Abstinentka je. Odločil sem se, da ob njej ne bom žlampal in tega se držim. Že nekaj let. Kadar sva skupaj po flaši ne posegam, decembra, ko se začne spraševanje:
“Kje boš za silvestrovo?” pa kameradom odvrnem:
“V Tolminu. Z Marjeto.”
“A nisi rekel, da ne pije?”
“Sem. Tudi jaz ne bom.”
“Ma, čisto si se pokvaril...”
Tokrat sva z Marjeto vseeno kupila šampanjec, se na silvestrski dan potepala po stari in Novi Gorici, zvečer pa se vrnila v njeno stanovanje. Kinkajoča pred televizijo sva čakala prihod novega leta in se po vstopu vanj spogledala:
“Odpreva šampanjec?”
“Eh, prihraniva ga.”
Mislim, da sva se odločila prav, saj je na našem planetu ljudi vedno več. Kar pomeni, da je več tudi lepih želja. Iz česar logično sledi, da bo svet slej ko prej boljši. In čeprav smo že pri koncu januarja in se tako še ne zdi, je treba imeti samo pozitivne misli in vse bo kakor se šika.