Besedilo Uroša Buzetija, ki bo objavljeno v naslednji številki pomurskega časopisa Vestnik, verjetno pa tudi v glasilu Zveze borcev, reviji Svobodna beseda.
Na Razkrižju pred vašo rojstno hišo še stoji velik spomenik z napisom: »V tej hiši so se sestajali nosilci upora NOB za Pomurje. 1. sestanek je bil 22. 5. 1941.« Spominjam se vašega govora na proslavi ob 70. obletnici padlega narodnega heroja Štefana Kovača v takrat še obstoječi Ambasadi Štefana Kovača – Marka v Beltincih, kako ste nas skozi pripovedovanje presunljive zgodbe o krvavem zatrtju ustanavljajočega se partizanskega gibanja v Prekmurju in Prlekiji opominjali na zlo, s katerim se je morala soočiti tista generacija. Bili ste neomajen branik herojstva narodnoosvobodilnega boja in napredka socialistične revolucije. Uporništvo ste prikazovali kot prvobitno vrednoto, ki se rojeva tam, »kjer je ljudem kratena pravica do obstoja, do življenja«. Tožili ste, da tako lepe in plemenite besede, kot je beseda »tovariš«, danes skoraj ne uporabljamo več. Gre namreč »za občutenje posameznika kot člana skupnosti, v kateri skupaj tovorimo breme zgodovinskih izzivov«.
Bili ste otrok samoupravne socialistične Jugoslavije, ki je povojnim generacijam prvič v zgodovini omogočila množičen študij. Bili ste »otrok cvetja« - pripadnica hipijske generacije, ki je skupaj z Johnom Lennonom glasno pela himno utopiji in sanjala o svetu, ki naj postane »domovanje za prav vsakega človeka«. To znamenito študentsko protestniško gibanje (1968-1971), katerega poganjek ste bili in ki vas je tako močno zaznamovalo, je trajno preobrazilo tradicionalne, utesnjujoče družbene, kulturne in estetske norme ter prevetrilo medčloveške odnose na vseh ravneh, kar nam je še danes v navdih.
Vse življenje ste verjeli v »idejo socializma kot organizirane solidarnosti«, proti zahodnemu svetu ste zmeraj gledali z obilo skepse, zavedali ste se represivnosti »svobode«, ki jo kot »demokracijo« pod pretvezo človekovih pravic z vojaškimi sredstvi izvažajo po svetu. Ta »demokracija« je po restavraciji kapitalizma in vstopu v »Evropo velikega kapitala« tudi nam prinesla »štacunarsko budalost« in privatizacijo v obliki kraje skupno ustvarjenega premoženja. V slovenskem javnem prostoru ste bila ena redkih, ki so ob pogledu nazaj spregovorili o »organiziranem procesu sesuvanja socializma« in ameriškem financiranju protikomunističnih organizacij v Evropi v milijardah dolarjev, preden je berlinski zid padel in razglasil uradni konec socializma, te edine dejanske alternative kapitalizmu, kjer je »človek zgolj privesek ekonomije«. Spominjam se vaše izjave: »Da se je Nemčija lahko spet združila, je morala Jugoslavija razpasti.«
Na ljubljanski filozofski fakulteti, na kateri ste se razdajali znaten del svojega življenja, ste zaradi vaših posebnih, simpatičnih značajskih lastnosti sloveli kot osrednja osebnost na oddelku za filozofijo, na hodniku katerega so odmevala vaša predavanja. Vaše neverjetno strastno in energično podajanje besed je na premnogih pustilo trajen pečat, naravnost občudovali smo vašo vitalnost, vedrino, spontanost, suverenost in pristnost. Stremeli ste k tipu klasične, angažirane intelektualke, poleg obširnega objavljanja v strokovni literaturi in sodelovanja z različnimi ustanovami, združenji in iniciativami ste se v javnih občilih oglašali z odmerjenimi in pronicljivimi komentarji na aktualno stanje, pri čemer ste čutili skrajno odgovornost do izrečenega.
Vaš neznanski filozofski spekter je zajemal preštevilne pomembne mislece iz najrazličnejših duhovnih miljejev, tudi tistih, ki jih je sodobni univerzitetni kanon zanemaril ali potisnil v ozadje. Obravnavali ste jih z izostreno digniteto, znali preseči njihove včasih med seboj izključujoče si poglede ter osvetliti etično osnovo njihovih prizadevanj. Filozofija je in ostaja »najradikalnejša oblika samorefleksije«, a »biti filozof vključuje tudi določen način bivanja, življenja«. Nam študentom ste v roke polagali filozofska orodja, s katerimi smo gradili mostove med filozofsko teorijo in življenjsko prakso. Svarili ste nas pred sledništvom ideologiji, ki je izključujoča in pomeni konec teorije. Poudarjali ste, da je filozofija temelj humanistike, brez katere družba kot skupnost ne more obstati, saj filozofijo potrebujemo kot »sredstvo proti pozverinjenju človeka«, obenem pa »filozofija omogoča določene preobrazbene možnosti: to, da človek postaja bolj strpen, plemenit, da sesuva mehanizme v njem samem, ki ga pehajo v cinizem, relativizem, nihilizem ali celo okrutnost.«
Opozarjali ste, da v nas v sodobni, nazorsko pluralni družbi lahko poveže samo medčloveška solidarnost, ali rečeno z vam tako ljubim Kocbekom: solidarnost kot »kohezijsko vezivo človeštva«. Socializem kot idejo organizirane solidarnosti pa je zdajšnja doba zavrgla in svet je pristal v »kobiličarskem kapitalizmu«, ki pustoši vsepovsod. Pogumno in glasno ste se zoperstavili strupenosti neokonzervativizma, ki krizo kapitalizma prikazuje kot krizo etike in njenih vrednot. Poudarjali ste, da je kriza najprej ekonomske narave in je kot taka posledica mnogih »zgrešenih politično-administrativnih in bančnih ukrepov«. Družba kot organizirana skupnost pa bi morala imeti »solidarnost vdelano v sam temelj prav vseh ustanov, da so smiselne in da se ljudje v njih prepoznajo«. Zato mora etika biti »dovzetna predvsem za temeljito prepoznavanje potreb ljudi v sodobnem svetu«.
Spoštovana učiteljica, odšli ste nenadoma sredi negotovih, celo srhljivih časov. V takšnih razmerah človeštvo potrebuje orientacijo, ki pa terja temeljit filozofski premislek. Širina vašega filozofskega opusa nam bo pri tem še naprej v pomoč in spodbudo, spominjali se bomo vaših svaril in skušali gojiti tiste plemenite vrednote, ki ste jih skozi plodno in borbeno življenje vztrajno in pokončno utelešali.
Uroš Buzeti
Dolenci, 20. 12. 2020