Nepodpisani prostovoljec Tomaž Kosmač-Kosmo poslal prispevek št. 64 (marec 2026)
Leto 1826
- France, slišal sem, da ti je končno le uspelo doštudirati. Kakšni so zdaj tvoji načrti?
- Študij sem sicer dokončal, nisem pa še na cilju. Rad bi postal doktor prava, potem pa odprl samostojno advokaturo.
- In kdaj naj bi to po tvojem bilo?
- No, najprej moram promovirati za doktorja, narediti sodno-odvetniški izpit....
- V redu, v redu. Mene bolj zanima, kdaj bo to?
- Ah, če bo vse po sreči čez kakšnih pet, šest let.
- Pet, šest let? Šele potem boš odprl pisarno?
- Jebiga, prej ne gre. Za vsako malenkost rabiš dokument. Saj sam veš, kakšna je birokracija. V glavnem, čim opravim sodno-odvetniški izpit, se bom posvetil pridobivanju papirjev, vmes pa napisal še kakšno pesem.
- Pesem?
- Ja, po duši sem pesnik.
- A jaz sem pa gnoj po duši?! Misliš, da z veseljem podpiram take kot si ti?
Leto 1926
- Glej, glej, kdo je prišel! Srečko, ki se mu nikakor ne uspe zaposliti.
- Kaj me jebeš? Sem ti kaj storil?
- Nič, le dela se otepaš.
- Ma, pusti me. Samo čaj bi rad spil v miru. Bolan sem.
- Bolan? Kaj ti pa je?
- Gripa.
- Lenitis, raje reci. Za nobeno rabo nisi! Si sploh kaj koristnega naredil v življenju?
- Pišem.
- Pišejo gospod? Pošteno delo jim pa smrdi?! Tako ti povem, pisunček, več dobička prinese gnoj kot tvoje kracanje!
To je Srečku dalo misliti in začel je računati:
Gnoj je zlato
in zlato je gnoj
Oboje = 0
0 = ?
? = 0
A B <
1, 2, 3
Leto 2026
- Si sploh kdaj delal?
- Če te že zanima, sem. Povečini na črno.
- In s tem se še hvališ?
- Samo povem.
- Koliko let delovne dobe pa imaš?
- Kakih dvanajst.
- Dvanajst? Pri šestdesetih?! Da te sram ni! Na Hidrii, Eti, da dalje ne naštevam, jih pa rabijo! Pišeš prošnje za delo? Si prijavljen na zavodu za zaposlovanje?
- Ma, kaj te briga.
- Itak, da me briga! Na mojih žuljih živiš, gnoj prekleti!
Natančnejši bralec je opazil, da se skozi stoletja ponavlja zgolj beseda gnoj. France je iz njega stopil leta 1846, ko je po dolgotrajnem bodenju z birokracijo le uspel odpreti advokaturo. Toda bitke z uradniki so ga stale zdravja. Čez tri leta je umrl, ker pa je skupnosti vseeno nekaj časa koristil, so po njem poimenovali kulturni praznik.
Srečko je pod ciprese odšel mlad. Pri 22-ih. V preveliko breme državi ni bil, v korist pa tudi ne. Njegovih pesmi, še posebej tiste o gnoju, oblastniki sicer niso štekali, da pa ne bi izgledali bedaki, so po njem poimenovali leto 2026.
Kaj pa letošnji model? Piše, in čeprav Francetu in Srečku ne seže niti do kolen, potihem sanjari, da bo po njem nekaj poimenovano. Recimo, idrijski park, vendar iz te moke ne bo kruha. Že za časa njegovega življenja so ga uničili. Preventivno so po vsem mestu odstranili tudi klopce z naslonjalom na katerih je rad visel. Ampak kljub temu bo zanj poskrbljeno. Na nagrobniku imena in priimka sicer ne bo imel, bo pa v opomin vsem, ki bi hoteli po njegovi poti, vklesan rek: Čič ne da nič.