Poletni prispevek prostovoljca DPZN Tomaža Kosmača Kosma
Na pot sva se podala ob petih zjutraj. Hotela sva se izogniti vročini, kajti Marjetin twingo klime nima. Do mejnega prehoda s Hrvaško sva prispela v uri in pol. Gneče ni bilo. Kontrole tudi ne. Kakor nekoč, ko sem na morje hodil s starši. Pred pol stoletja. Takrat meje sploh ni bilo. Živeli smo v isti državi. Jugoslaviji, a se od doma vseeno odpravljali navsezgodaj. Zaradi pričakovane dolge kolone za trajekt. V Kraljevici se je nanj čakalo več ur. Še najmanj zjutraj. Potem so zgradili most, ki je otok Krk povezal s celino. Ob odprtju, leta 1980, je imel najdaljši prvotni lok na svetu. Za 85 metrov je presegal sydnejskega. Imenoval se je Titov most. Danes je Krški. Čeprav je še vedno isti.
Hitro sva bila čezenj in se ob devetih, kljub občasnim postankom, že znašla v Baški. Na skrajnem delu otoka. Tik ob avtokampu, v katerega smo zahajali s starši. Šotora nismo nikoli postavljali sami. Zmeraj je pomagala klapa. Iz Idrije, ki nam je šparala prostor. Ali naključna. Očetje so se ga vmes obvezno nalezli. Mame so kuhale. Mulo. Naslednje dni kosilo.
Z Marjeto podobnih ritualov nisva imela. Podaljšala sva do apartmana, razpakirala in se zvečer sprehodila po promenadi. Modernizirane nisem več prepoznal. Včasih se je tam nahajalo le nekaj sladoledarn in stojnic s spominki. Ter priložnostni ulični umetniki. Lokali so bili redki. Zdaj jih je nešteto in iz vsakega je prihajala druga muzika. Raznorazna, samo dalmatinska ne.
S starši prvi večer po promenadi nismo nikdar špancirali. Po postavitvi šotora se je peklo. Čevapčiče, ražnjiče in kotlete. Dedci so naslednji dan zdravili mačka. S pivom, ženske hitele na plažo. Po rjavo polt in šele tretji večer se je iz kampa odšlo. Moški v kleti na prošek, ženske z otroci na sladoled.
Običajno se je dopustovalo deset dni. Z Marjeto sva si jih lahko privoščila le pet. Pred pripeko sva se skrivala v apartmanu, se enkrat vzpela na okoliške hribe, zvečer pa obiskovala kulturne prireditve. Sem in tja sva odšla tudi na nudistično plažo, kamor so se prvi teden moški obvezno odpeljali. S čolnom Elan. Po vrnitvi s pregrešnega kraja jih ženske niso sprejele razširjenih rok, ampak z očitki in grdimi pogledi.
Potem šele, po dveh tihih dnevih, so nastopile usklajene počitnice. Moški so se manj nalivali, ženske sončile in zadnji dan smo harmonično odšli na večerjo. V restavracijo. Midva tudi. Predtem v lokale nisva silila. Za najin žep so bili predragi in ko sva sedla za mizo, sem zaznal še neko spremembo. Starše so ogovarjali v hrvaščini, naju v nemščini. Zavoljo blede polti. Ob spoznanju napake so se opravičujoče nasmehnili. Enako midva, ker za napitnino nisva imela. Po pici nama je ostalo le še toliko denarja, da sva kupila razglednice in nanje napisala: Sončen pozdrav z morja. Vse je lepo.
Kakor nekoč starši. Pa če je bilo res ali ne.