Avgustovski prispevek prostovoljca DPZN Tomaža K.K.
“Poznaš Terezo Vuk?”
“Ne.”
“Posebna je. Obvezno moraš prebrati njene štorije.”
Priporočajo mi marsikaj, ampak ponavadi so navdušen le oni, jaz ne. Kljub temu sem poškilil na njen blog. Prevzela me je. Z odkritosrčnostjo, sočnim jezikom in humorjem. Na neke viže sem vzpostavil stik z njo in začela sva si dopisovati. Kasneje telefonariti. Predvsem ponoči. Oba istih nagnjenj. Živeti, pisati, piti. Ona tudi kaditi. Špinele. Z impulzi na mobi kartici je šparala, zato mi je pred želenim pogovorom zmeraj poslala mesidž: Pokliči me! Če sem bil pokonci, sem se odzval, drugače reagiral dopoldne. Takrat je že pozabila, zakaj je hotela čvekati z mano.
Postajala je vse bolj znana in po zmagi na proznem mnogoboju so bralci njene bloge želeli tudi v knjižni obliki. Ni ji bilo jasno:
“Saj so vendar javno dostopni in si jih lahko sami sprintajo.”
“Blogi so eno, knjiga drugo,” sem jo poučil in ji samozaložbo odsvetoval.
Vseeno se je odločila zanjo. In storila prav. Prvenec Creepyatrija ni samo razprodala, temveč tudi ponatisnila.
Srečevala sva se redko. Vedno v Ljubljani, na katero je bila silno navezana. Od tam se je težko premaknila in enkrat sem pri njej prespal. Načrtovala sva skupno praznovanje rojstnega dne. Imela ga je 29. novembra, jaz 30-ega. Izvedla ga nisva, se je pa vendarle odločila, da gre v Celje, kjer naj bi nastopila z Jurijem Hudolinom in mano. Dobili smo se v njeni priljubljeni ljubljanski gostilni in ob prihodu sem objel vse znance. Tereze ne. Nekje je kadila. Potem je prišla noter in ko sem objel tudi njo, se je namrdnila:
“Kot ta zadnjo.”
Proti Celju smo odjadrali s tremi avti in z Jurijem se je takoj skregala. Presedla se je v drugega. Jaz sem bil v tretjem in založeni s pijačo smo na nastop v kavarno Zlata jama, kamor nas je povabil Mohor Hudej, prispeli krepko pod paro. Žlampali smo tudi med nastopom, kar pa publike ni motilo. Vsaj velike večine ne. Bila nam je naklonjena in sredi noči sva s Terezo prikolovratila v hostel, ki so nam ga častili. Odmerjena nama je bila ista soba. Skotalila sva se vanjo, toda seveda je morala še na špinel, nisva pa vedela, da se sobna vrata avtomatično zaklepajo. Nabasanega me potem, kljub butanju na vrata, ni mogla zbuditi. Šele proti jutru se je od nekod prikazal receptor in ji odklenil. Ni zamerila. Smejala sva se.
Sčasoma je pričela pisati kolumne za Fokus Pokus, izdala drugo knjigo Kolumniatrija, bila po časopisih, gostovala na radiu in bila s tretjo knjigo Zakaj ima moj hudič krila nominirana za kresnika.
“Sem zdaj pisateljica?”
“Je to retorično vprašanje? Že dolgo si.”
Potem je nenadoma umrla. Dobesedno čez noč. Nisem dojel in še danes težko. Pogosto se prikrade vame in pred kratkim sem njen grob obiskal. V Mirnu pri Novi Gorici. Nanj sem položil vrtnico in jo miselno objel. Z žalostjo, ker je nisem večkrat.