Svež razmislek o stari in smrdljivi rani kulture v Sloveniji Petra Tomaža Dobrile za Mariborski Večer
Centralizacija v Sloveniji je že presegla tudi spodnje meje slabega okusa.
Racionalnost odločitev države kot skupnosti vseh je porazila lakomnost
skupin-e ljudi, ki delujejo v izbranem lokalnem okolju in se počutijo ne
samo pomembni, saj se gredo državno in lokalno politiko z roko v roki,
ampak tudi svetovljanski, čeprav bi lahko – parafrazirajoč Wittgensteinovo
misel – zanje dejali, meje moje glave so meje mojega sveta, kjer
pretkanost za celotno državo uničujočega odločanja ne pozna meja.
Ne samo področja kulture, kjer najdemo nekatere najbolj vzorčne primere
lokalne privatizacije države, ko država namenja v primerjavi z drugo
Slovenijo nesorazmerne zneske programom in projektom, ki samo da bivajo v
centru, ampak je trend nezaustavljiv tudi pri projektih, financiranih iz
evropskih kohezijskih sredstev. Pri teh sredstvih le ni enako kot z
republiškim proračunom, saj pogodba z EU izrecno določa delitev sredstev
na 60% za vhodni del in 40% za zahodni del države. A če ni mogoče
neposredno podeliti operacije instituciji v Ljubljani, si izmislijo novo
in izmišljajo vse, da ne bi sredstev dobila ostala mesta oziroma
skupnosti.
Od okvirno 3,312 milijarde evrov iz evropskih strukturnih skladov in
Kohezijskega sklada, s katerimi razpolagamo sredstev, jih je s pogodbo
namenjenih vzhodu 1.987,2 milijarde, zahodu pa 1.324,8 milijarde. Tako naj
bi bilo oziroma bi moralo biti, vendar ni. Realne številke so
zaskrbljujoče, še bolj pa dejstvo, da smo na repu evropskih držav po
črpanju teh sredstev, vzrok je prav ta nacionalno-lokalna sprega, ki – če
ne more zadržati sredstev v Ljubljani – zadržuje podeljevanje projektov
drugim okoljem in vse stoji. Za nami potop, bi lahko bil zlovešč preblisk,
če ne bi izhajal iz dejstev. In številk. Razljubljanjenje (dovršnik) je
najpomembnejša pot, razljubljanjenje kulture pa nujen in prvi korak, če
želimo preseči sedanjo delitev na 1. in 3. Slovenijo.
Na prvi pogled iracionalnost odločitev v škodo državi takoj zamenja
racionalnost financiranja centra (in sebe), da prejme vse možno še pred
napovedano regionalizacijo države, ki je tudi zaradi te lakomnosti
neuresničena obljuba vseh strank in vladajočih od nastanka države. Za
pogoltne je kulturni proračun slabih 160 milijonov evrov mala malica.
Miren dan,
Peter