Dokumentarna tlačenka o šestdesetih. Kao sprotno dnevniško povzemanje dodoljubnim od spodaj navzgor.
21h 01 po nenapovedani plohici svežih 22 stopinj vstopa v posesano dnevno sobo. Arijana verjetno spremlja usodo Svetinje in nanjo tudi vpliva. @ Približno sem posesal vso preprogo do konca, ker beseda ni konj čeprav mi je Arijana rekla, da ni treba. Ampak telovadba me je zdelala oziroma izsesala in sem šel še enkrat v Vodoravnijo do prihoda prabuldožerjev ob 13h 45, ko je bil čaj že mlačen, da ga je bilo treba pogret. Še vedno zaposleni doktor Andrej je krenil z Volvom iz Maribora okoli enajstih, v Ljubljani je pobral Borča, klimatizirani luksuz ju ni izčrpal. Pojasnil sem jima, da bi skupni ustvarjalni projektič (za začetek ena pesem v s.h.b.c svahiliju) moral 1. veseliti soustvarjajoče med ustvarjanjem in 2. s kakovostjo zadovoljiti soustvarjajoče in kritične. Samospev "Imo Vino" sem jima zapel za občutek kaj je zame sveže dobro besedilo. Tudi Roberta Činča štejemo kot soustvarjajočega za katerega sem prepričan, da še ima ustvarjalno svežino. Soprabuldožerja pričakujeta, da pripravim besedilo in glasbeni osnutek recimo do sredine oktobra. Glede bobnarjev zagovarjam povabljenje Štefana Ježa a ob tem ne želim izrivati iz projektiča desetletja že zanesljivega, solidnega in zvestega bobnarja Dušana Vrana. Nekoliko sta me presenetila delovna predloga Borisa Beleta 1. "Seksi disco hit" v shbc prevod, 2. "Ta stol" v prabuldožerski izvedbi. Nekoliko a ne zelo. Ostajam zagovornik zgraditve pesmi, ki niso del dosedanje ustvarjalne poti ampak novost. Nekaj kar bi prijetno presenetilo nas same, tiste, ki nas poznajo (a so ostali izbirčni) in celo (če ne najprej) one, ki ne poznajo našega dela (in se mogoče niso še niti rodili). Seveda svinja rad sanjam o koruzi. Bele je zelo skeptičen do pričakovanja, da bi naše delce moglo sprožiti širok odziv v javnosti. Povedal je tudi primer urednika Dela, ki o nastopu Duhova v Cankarjevem domu ni objavil nič, v svoj Facebook pa je vgradil video posnetka dveh pesmi. Andrej veble je med dveurnim razgovorom dvakrat poslovno telefoniral. Njegovo podjetje je nedavno nabavilo novo mašino za magnetno resonanco. Arijana je gosta in dostitelja gobezdača prijetno presenetila s kakovostnim narezkom. O boleznih in staranju smo govorili nekaj ampak ne mnogo. Pili smo Jiržijevo moravsko belo par požirkov. Izjemoma smo v zaprtem prostoru ob mizi dva cigareta kadili in potem zračili (ogrevali). Tretjega smo pokadili spodaj v garaži. Boris Bele je bil ob razhodu prisrčen in sva se objela. Z Andrejem Vebletom sem se prav tako iz srca ampak samo rokoval. Fotografiral konstituitivnega delovnega srečanja nisem. Po zamujeni laneni skuti sva z Arijano gledala dokumentarec angleškega igralca o šestdesetih v Londonu. Zmontiran je bil iz kratkih koščkov starih posnetkov takrat mladih in lepih umetnikov in umetnic. Imenoval se je "Moja generacija". Edino povezovalec je bil v filmu mlad in star. Baje je kadil marihuano enkrat samkrat in se je potem štiri ure smejal ter šel peš domov, ker ga taksisti niso resno jemali. Tudi je značilna njegova pametnica na koncu filma: "Hoteli smo spremembe a spremembe so spremenile nas". Površno in London hvaleče ter na nostalgiji sedemdesetletnikov temelječe.
Barko Mrecelj