Pesnik absolutuma

Franjo Frančič za Jureta Detelo (12.2.1951-17.1.1992)

Pesnik je ležal tam v postelji in mravlje so veselo korakale nad njegovo glavo,
oblečen v star pulover čeprav je bilo zunaj močno sonce,
poskušal je premagati hlad človeštva,
nizal je verze kot bisere na ogrlici,
klical ptice, gamse in jelene,
potem je zaklical:
Franjo, Franjo, poglej v mandrač, če se ne utapljajo otroci,
in čez nekaj let se je to zgodilo,
klical je mrtve pesnike iz valov Save,
mah in srebro v njegovih utrujenih očeh,
a odšel je za mavrico, mlad, brez strahu,
tako kot pač zmorejo pesniki absolutoma.