Zgodba Tomaža Kosmača za Dodogovor
Leta 2018 sva z Markom Brecljem gostovala na festivalu amaterskih dramskih skupin v Kočanih. V sklopu spremljajočih dogodkov je Marko ob muziciranju predstavil dejstvovanje Društva prijateljev zmernega napredka, jaz svojo knjigo Punk is dead. Zbirko kratkih zgodb je v makedonščino prevedel Darko Spasov, ki je takrat festivalu tudi predsedoval. Organizatorji so nama nudili vse. Od prehrane do hotela, a Marko je vseeno raje taboril zunaj, saj ga komarji, za razliko od mene, niso pikali. Sesali so samo kvalitetno kri, Markova je bila slaba. Na dan nastopa sem visel v hotelski restavraciji in Darko me je preko telefona pobaral:
»Kod se obiraš? Televizija te čaka za intervju.«
Pohitel sem ven, naletel na žgoče sonce in potarnal:
»Če uporabim hitro hojo, bom čisto prešvican. Hudičevo vroče je.«
»Počakaj pred vhodom,« je nemudoma sklenil. »Pote bom poslal taksi.«
Prireditveni prostor je bil od hotela oddaljen poldrugi kilometer in pred kamere sem se v slogu največjih zvezd pripeljal z Mercedesom.
Čez dober mesec je Darko prišel v Ljubljano. Društvo slovenskih pisateljev mu je za prevajanje naših literatov v makedonski jezik odmerilo rezidenco Daneta Zajca. Obiskal sem ga v tretjem nadstropju stolpnice in za kuhinjsko mizo prižgal cigareto. Takoj je planil k oknu, ga na stežaj razprl in sklatil:
»Prosim, da se prestaviš semkaj.«
Vedoč, da je kadilec, sem se začudil:
»Te moti dim?«
»Ne, ampak v rezidenci je prepovedano kaditi.«
»Rezidenca pa taka,« sem se posmehnil. »Navaden flet v bloku.«
Zlagoma sva se premaknila v dnevno sobo. S knjižne police sem vzel neko knjigo in živčno je pokazal na napis: Do not take books! Pohlevno sem jo postavil nazaj in stisnil:
»Bukve so nedotakljive, fumati se ne sme. Grem lahko vsaj scati?«
»Če voda iz kotlička ne bo stekla,« me je opozoril, »se ne sekiraj. Včasih tudi v kuhinji ne teče. Nekaj popravljajo.«
Bolj za šalo kakor zares, sem vprašal:
»So obiski dovoljeni ali tudi s tem kršiš pravila?«
»Pravzaprav so mi namignili, da niso ravno zaželeni.«
»Potemtakem,« sem kategorično zavil k izstopnim vratom, »bom raje odlil v oštariji. Greš z mano?«
»Itak,« si je močno oddahnil. Spustila sva se po stopnicah in s slehernim korakom dlje od stolpnice je razpoloženje postajalo boljše. V gostilni sem zapravil vse fičnike, ki sem jih imel s sabo in se na nek način počutil kot Makedonec. Njihov standard je resda nizek, toda obnašajo se plemeniteje kakor mi. Ampak tako pač je: Več ko imaš, težje daš.
Tomaž Kosmač Kosmo