Žaba, ki je skočila v vodo - Marino Šavron, ptici ujela soproga Tatjana
Ni mi bilo težko obljubiti Arijani, da bom še kaj prispeval na Dodogovor. Že prej sem imel zamisel – nekaj, kar bi omililo pomanjkanje Brecljevih prispevkov. Pa ne kot objokovanje pogrešanega. Markovi prispevki mi manjkajo, a na nek čuden, zame svojstven način. Lahko bi rekel, da mi je »performans posprava« dal namig, da se podobnega lotim še sam. Pa ne. Sem ga prehitel že davno prej, ko sem nedolžnega urednika obtežil s takimi izdelki, ki jih normalna večina ne bi imela poguma dati na svetlo. Zato ni dosti za pospravljat, in tudi onostranstvo mi še ne namiguje, da je čas za obračun. Tipično slovensko: najprej nakladaš, koliko ti manjka drugi, potem pa »uvališ« lastno slamo. Bi Marko dodal: »Timparampamtimpampam. Ti ram tim pam«.
Torej najboljši začetek je na začetku. Kot so najlepša jutra zjutraj. Pa naj mi Feo (Ivan Volarič, pesnik) oprosti, tam gori, da sem ga tako zlorabil. Je začetek in je pred začetkom. Najprej je bila neka nejasna želja po ustvarjanju. Na začetku pa – razen meglene zaznave »sive, sive, sivine« – je bil črv, ki je glodal. Od prvih zgodnjih mrzlih juter, ko sem se (po današnjih spominih, če jim kdo zaupa) počutil zapuščenega, sem iskal toplino. Najprej v svetli lisi tam na koncu vrta. Prvi žarki preko slemena strehe so bili obljuba – ljubezni, zavetja. In vendar tega takrat nisem mislil. Vsaj jaz, Marino, ne. Takrat sem samo sprejemal, brez zavedanja sebe. Tole so predelani kadri novejšega filma. Ki pa mi vseeno govorijo o nečem izgubljenem? Ali pa ni nič izgubljenega, samo dosti izmišljenega, izdelanega? Kdo bi vedel: »V čem je čar, da še najlepša roža vene.« Stvar ali ono pa še kar traja in preganja. V najboljši maniri zen budizma je takrat bil oreh – oreh. Ni bil drevo, s katerega lahko padeš; nikdar me ni bilo strah. In grm je bil grm, ne leglo starega zarjavelega železa, stekla in kač. Potem pa so rekli: Marino je nemiren, klepeta in se obrača. Ko pa je vse bilo tako novo in tuje. Nekaj pa so me le naučili: da me mora biti strah. Vsega. Višine, kač, očeta in nekega brezbožnega komunističnega boga. Farjev bog in far sam sta bila bolj neposredna. In v strahu oreh ni bil več oreh, grm ne grm, jaz, tokrat Marino, ne jaz. In smrt budizmu.
Na vse to spominjanje in pospravljanje se kot zaključek najbolj prileže Brecljev »Tarabirabirabarabirabarabam. Tampimpam.«