Pesem Franja Frančiča primerna referndumdumskem (I.V. Feo) tednu s podnaslovom "to noč sem ga videl"
Ničesar ne veš o ljubezni. Ko je umirala ženska samica, ni bolelo.
Ko so umirali prijatelji, se je zgodilo v hipu.
Kratek rez in izginili so. Preveril si, če si jih sploh poznal.
V kotu stoji klavir. Zmečkana škatlica cigaret Pal Mal leži sredi sobe.
Stojiš na dvorišču pred staro obnovljeno hišo. Brazgotina na beli koži.
Vso noč nisi zatisnil očesa. Malo čez polnoč so zaškripale stopnice.
Mož brez glave je v roki nosil vrv. Tiha zimska noč. Oddaljen lajež psov.
Veje, vkovane v led.
Sprašujem se, so srečnejši tisti, ki so odšli na začetku poti?
Kdo pa si izbira pot? Kdo si izbira komu se bo rodil? Kje se bo rodil? Kdaj se bo rodil?
Zastrta svetloba. Vonj po zažganem mesu.
Vse pobočje je posuto z belimi nagrobnimi kamni.
Svetlolaska prisede. Puder ji slabo prekriva modrico pod očesom.
Vsak prodaja tisto, kar ima.
Moška roka jo zadane točno v obraz. Ženska se opoteče in pade.
Moški se približa in jo brcne. In še enkrat. In še enkrat.
V odsevu njenega očesa so mrtve zvezde.
Deklica pride s fotoaparatom.
Ne, prosim, ne počni tega! Zakričiš. Na nebu ravna, bela črta.
Stojiš pred dvorano in suvaš v vrata. Reže. Udarja
Slap besed. O nebu. O večeru in jutru.
O spominih. O sanjah.
Če zarežeš pregloboko presekaš žilo.
Oblaki so nizko. Iz juga prihaja dež.
Avtobus ustavi blizu obale. Množica počasi izstopi.
Ženska leži v bolniški postelji. Vse manjša in manjša postaja.
Zdaj, zdaj te bo razparalo, pomisliš.
Odpiraš usta. Iščeš besede. Ni jih.
Včasih je bolje čimprej končati trpljenje, mučenje, bolečine!
Tiha zimska noč je. Svet izgublja barve. Pokrajina je vkovana v led.
Ničesar ne veš o ljubezni.
Svetlolaska sedi za klavirjem.
Spodaj valovi morje.
Moški na vse moč udari žensko v obraz. Telo pada. Počasi pada.
Glava se dotakne tal. Dvakrat odskoči in obmiruje. Moški se približa ženski in jo brcne. In še enkrat. In še enkrat.
Ženska ziba dojenčka. Utopljena punčka odpre oči. Mrtve zvezde so v njenem pogledu. Peklenska vročina. Tesnoba. Otopelost.
Žensko ječanje para tišino. Ritem pozabe. Ritem norosti. Blaznost obredov.
Bele noči. Izgubljene sanje. Pozabljena potovanja.
Pekoča bolečina. Reže in reže. Seveda se boriš, ne vdaš se kar tako.
Upaš, da se obrne na boljše, vsaj malo. Poskusiš z vsem, z masažami, bioenergijo,
s tradicionalno kitajsko medicino. A uspeha ni, samo slabo in slabše je. Ne pomagajo vitamini,
presna hrana, akupunktura. Samo dol gre.
Dol, dol.
Kmalu boš na točki, ko ne boš mogel skrbeti sam za sebe. Odvisen boš od drugih.
Zemlja diha. Ogromni stroji uničujejo vse pred seboj.
Starodavna drevesa ležijo mrtva ob presahli reki.
Pokrajina je okovana v led, obdana z bodečo žico. Nihče več je ne more zapustiti.
Četa mravelj koraka nad njegovo glavo.
Utrujen sem, tako sem utrujen od sveta, nasilja, vsega.
Oblaki so nizko.
Imaš rad Chopina? vpraša.
Odkimaš z glavo.
Kaj pa imaš sploh rad? se je jezil. Oblake, drevesa, vlake, ji odgovoriš.
A bolečina ne popusti.
Žge. Reže, reže.
Ničesar ne veš o ljudeh. Njihove igre te vse bolj utrujajo.
Ničesar ne veš o ljubezni.
Ne piši.
O otroštvu. O vasi.
O ženski, ki hodi v poletni rožnati obleki po zasneženi stezi.
Ničesar ne veš o mejah med dobrim in zlim.
O ženski, ki leži v bolniški postelji in postaja vse manjša in manjša.
O angelih. O platnu neba. O knjigah.
O dežju, ki pada v dušo. O žalostnih dvojcih brez krmarja.
Udari, udari, je odmevalo.
Da boš čutil.
Da boš končno čutil!
Ničesar ne veš o demonih. O ognju pozabe. O metuljih.
Mož brez domovine si.
Oblaki so nizko.
Dež prihaja z juga.
Ritem vlaka, ki se ziba. Nekoč prej.
Trop potepuških psov, ki steče čez progo.
Ponovi se.
Zbudiš se v beli noči.
Zibaš se. Nazaj in naprej. Naprej in nazaj.
Ničesar ne veš o rabljenih besedah.
O potovanjih. O valovanju temnih misli.
O mozaiku žalosti, ki se sestavi.
Tiha zimska noč. Prste zasadiš v skorjo zemlje.
Črnolaska sedi na balkonu. Kadi. Opazuje ljudi.
Demoni rajajo, plešejo. Ples norosti.
Ples žalosti onkraj sanj.
Svet iluzij in prividov, svet sanj, ki so jih ljudje pozabili, odrinili.
Take velike lešnikove oči je imela. Kot bisere.
Oblaki so nizko, dež prihaja z juga.
Strah te je, da bi izgubil kontrolo nad programom prihajajočega dneva.
Ustaviš se.
Zemlja poka. Težka, ilovnata zemlja.
Valovi nemira prihajajo sami.
Strah se naseli v tebi. Ne veš, kdaj. Ne veš, zakaj.
Ves čas je prisoten.
Pride samo in udari. Udarja in udarja.
Ohromljen si. Otopel.
Otrok v mali temni izbi
Duši te. Uničuje. Sesuva.
Pokrčiš prste na roki. Stisneš jih v pest. A bolečina se vrne.
Zamahuješ. V prazno.
Da bi začutil vsaj bolečino.
Tisto, ki reže in reže. Da bi se prebudil s krikom.
Da ne bi zaspal v tesnobi.
Žge. Reže. Udarja.
Napetost. Blaznost nemira.
Imena pozabe in imena smrti.
In tujost.
Ves čas. Ves čas.
V obcestnem jarku leži obledela in pomečkana knjiga.
Vzameš jo v tresoče roke, listaš. Strani, stavki, besede, črke bledijo.
Izginjajo. Sediš na marmornem nagrobnem kamnu.
Pričneš se zibati.
Nazaj in naprej. Naprej in nazaj.
Že sto in večkrat si pomislil, da bi vse končal.
Da bi nekam izginil. Za vedno. Ne gre več za bolečine. Da se vse ne spremeni v eno samo životarjenje. Da si odvisen od drugih. Pri oblačenju, pri hranjenju. Da ne moreš več skrbeti sam zase. Da vsako, tudi najmanjše početje, nima nobenega smisla.
Nič ne moreš več, samo padeš ob oljki.
Vsa ta drevesa, ki si jih sadil.
Samo objameš lahko to drevo. Zagrebeš prste v zemljo.
In s pogledom objameš nebo.
Franjo Frančič
november 2025