Poročilo z nacionalnega posveta mladinskega polja, 25. 11. 2020. Malo pozno pa vendarle.
Zdravo!
Pošiljam kar sem si zapomnila s spletnega posveta URSM pred dobrim tednom (25.11. 2020).
Poleg mene smo bili od samonikležev tam prisotni še Sanja iz Tolmina, Sebastjan iz Cerknega, Tine Hafner iz Ostrige, Rok iz Kamnika, Polona iz Pekarne in najbrž še kdo. Bom vesela, če dodate svoja poročila o dogodku. Hitro je bila opažena odsotnost Marka četudi smo bili zmenjeni, da pride tudi on. Dodogovor je ponudil odgovor na to zakaj ga ni bilo.
Nagovor šefice URSM-ja je bilo pričakovano večinoma vsebinsko prazno. Dva poudarka, posledici vprašanj udeležencev, vendarle posredujem. Eden od udeležencev je povprašal o financiranju infrastrukture in tem ali bodo do tega financiranja upravičene tudi nevladne organizacije. Odgovor se je nagibal bolj v negativno smer oziroma, da še ne vedno ali bodo lahko denar namenjali tudi neposredno NVO-jem (pesimist sem, zato negativna interpretacija). Ne vem o čem točno od kod sploh te informacije. Se pozanimam in sporočim, ko kaj izvem. Drugo je bilo vprašanje iz Kotlovnice o tem ali nameravajo še kaj spustiti zdaj 80 odstotni delež izvedbe prijavljenega programa in vrednosti le-tega na URSM-jevem razpisu. Odgovor se je glasil, da so odstotek že spustili za 10%, na 80, in ga ne nameravajo več zniževati.
Že iz vabila razvidna vsebinska praznost posveta, ki so jo reševali s t.i. “odprtim prostorom” V sodelovanju z Rdečo Ostrigo smo zasedli 2 mesti med vodji debate na teme, ki smo jih predlagali sami: kultura v mladinskem delu in formalizacija neformalnega učenja v mladinskem delu. Prvega je vodil Miha iz Ostrige, drugega jaz. Poročam o svojem delu. Računam na Tineta, ki se je sprehajal med “sobami” za povzetek dela drugje.
V “moji” skupini je bilo vseskozi okoli 10 ljudi. Nevladnikov in ljudi iz javnih zavodov. Poleg tega še zapisničarka iz MSS-ja in najpomembneje Barbara Zupan (mislim, da se tako piše) svoje čase odgovorna za pregledovanje naših prijav in poročil. Že kmalu na začetku je uradnica URSM-napovedala, da je bila s strani URSM-ja pozvana naj se udeleži debate v tej sobi, da pa je tam kot državljanka. “Državljanka Barbara” je bil odtlej način na kakršnega sem jo naslavljala v razumevanju tega, da z nami govori neuradno in da nič od tega kar nam pove ne moremo imeti za argument v debati s komerkoli, ker ni bil uradno podan od URSM-ja. Debata je po pričakovanjih temeljila na odporu do administrativnega dela in njegovi obsežnosti. Iz javnih zavodov je bilo slišati nekaj več razumevanja za to da je nekako pač treba utemeljiti zakaj (pri njih tudi ustanovitelj - občina) financerji namenjajo denar, ko smo govorili o kvantitativnih meritvah. Vzpostavljeno je bilo strinjanje o tem, da je treba individualno delo pri točkovanjih na razpisu bolj obtežiti. Veliko kritiko je doživel LogBook, ki ga forsirajo mnoge občine. Aplikacija predstavlja dodatno delo in ne razlikuje med različnimi aktivnostmi. 1 mlad udeleženec je 1 mlad udeleženec ne glede na to ali gre za množično predavanje ali individualno delo. Obtežitev slednjega je bil eden od zaključkov debate.
Med drugim sem razburila predstavnika Nefiksa, ker sem njegovo organizacijo obtožila prispevanja k problematiki preko interpretiranja neformalnega izobraževanja v zelo formalnem smislu in pretiranemu približevanju formalnemu ter reduciranju namena mladinskega dela na reševanje problematike brezposelnosti.
Naj se vrnem na debato v katero je bila zelo vključena tudi “Državljanka Barbara”. Govorili smo o tem kako (ne)avtonomni so uradniki - v kontekstu poročanja in ocenjevanja dela organizacij v mladinskem polju. Omenila sem Pecotov predlog o tem da bi uradniki pisali poročila ob spremljanju dela organizacij in terenskih obiskih. “Državljanka Barbara” pravi, da je neavtonomija uradnikov prevladujoča v celotni javni upravi, ne samo na “našem” Uradu in Ministrstvu. Pravi tudi da se je, odkar je začela delati na URSM do danes, njena avtonomija (in avtonomija drugih uradnikov) zelo zmanjšala in je na najnižjem nivoju do zdaj. Njen nasvet je bil naj skušamo vplivati na kriterije in vrednotenje pri razpisih. Strinjala se je s problematičnostjo formalizacije neformalnega učenja in izpostavila, da je trenuten sistem diskriminatoren do manjših organizacij. Opazila je tudi njihovo izginjanje.
Drugi poudarki “Državljanke Barbare”, ki se mi jih zdi vredno zapisati, so:
- Problematično se ji zdi kako velik delež uradnikov predstavljajo ekonomisti, ki naj bi še toliko bolj spregledovali vsebino, kontekst in zagovarjali tiranijo številk ter iskanje najugodnejših kazalnikov glede na finančni vložek.
- Opaža, da se je obsesiven nadzor nad izvajalci projektov/programov skupaj z zahtevano večjo administrativno obremenitvijo izvajalcev/prejemnikov sredstev začel pri EU projektih in se potem preselil tudi na programski razpis financiran iz integralnega proračuna. Ob omembi tega, da se isto dogaja tudi pri različnih ministrstvih ne glede na financiranje iz ESS in enakega nadzornika (SVRK) je skomignila z rameni.
Zaključki dela v skupinah so bili na kratko povzeti in potem še skrajšano ponovljeni v bolj razvodeneli obliki s strani nekoga iz MSS.
Ministričin govor je bil vsebinsko še bolj prazen od tistega šefice URSM-ja. Razlika je bila še v tem, da Ministrici nismo mogli postavljati vprašanj. Kasneje sem izvedela da je bilo tako zastavljeno že od začetka. Neuradno sem izvedela, da je zastavljanje vprašanj ustavila šefica URSM, ki se je čutila sposobno odgovoriti na vsa naša vprašanja.
Po pet in pol urnem visenju za ekranom z enournim odmorom, ki sem ga preživela ob tipkanju povzetkov dela v skupini, ostali pa so lahko gledali povprečno slabe videe, ki so jih poslale mladinske organizacije, je bilo posveta končno konec.
Četudi dolg spletni posvet ni bil zelo produktiven, sem vesela vsaj da za vsebinsko prazen dogodek ni bilo treba najemati dragih nepremičnin, ki bi nas gostile z namenom umetnega ustvarjanja pomembnosti dogodka.
Pozdravljam in prosim za odzive ostalih prisotnih na posvetu.
Mojca Selak