Tomaž Kosmač prispeval za junij
Ugasnila sva televizijo. In luč. Ob pol desetih zvečer. Na mojo pobudo, ki pa se je izkazala za zgrešeno. Zaspati nisva mogla, saj v jasli ponavadi tako zgodaj ne odhajava. Na silo sva tiščala oči skupaj in se vsake toliko dregnila:
“Spiš?”
“Ne. Pa ti?”
“Tudi ne.”
V sanje sva utonila šele okrog polnoči in že po nekaj urah je budilka zazvonila. Ne vem, kdo jo je izumil, toda kdorkoli jo je, naj ve, da četrt čez peto ni človeško vstajati. Z Marjeto nisva imela izbire. Iz kleti sva morala prinesti ozvočenje in Silvo pričakati pripravljena. Prišla je sveža. Verjetno ima gensko mutacijo, me je prešinilo med nalaganjem opreme v njen avto, in ji je zgodnje vstajanje v veselje. Kakorkoli, iz Tolmina smo se odpeljali v Novo Gorico, kjer smo se s Karmen, Ivanko, Nevo, Alenko, Marino, Margherito in Barbaro vkrcali v minibus. Spotoma je prisedel še Borja. Ostale članice in člani čezmejnega Kulturnega društva Nit so bili odsotni. Zaradi raznoraznih obveznosti in tegob.
Med vožnjo proti Zagrebu smo malo dremali, malo čebljali, vsi po vrsti pa manjkajočim pošiljali pozitivne vibracije. Zlasti Andreini. V upanju, da kaj zaležejo.
Blizu enajste smo že vstopili v legendarno zagrebško krčmo Pod starim krovovima. Tam vse od leta 1964 potekajo literarna srečanja, imenovana Jutro poezije. Odvijajo se vsako soboto, s pričetkom ob dvanajsti uri, zato je bilo treba takoj v akcijo. Udarniško smo postavili ozvočenje in nekaj po poldnevu z nastopom začeli.
Gostov z branjem in brenkanjem kitare niti nismo odgnali. Nabralo se jih je celo več kot jih je bilo pred našim prihodom. Šele zlagoma sem dojel, da prisotni v veliki meri pišejo tudi sami. Ploskali so, čeprav večine besed niso razumeli. Prevajanja ni bilo in če bi vedel, da bo tako, bi svoj umotvor predelal v hrvaščino. Spodobno jo obvladam, ampak nič ne de. Po našem sklopu so na vrsto prišli oni. Del poetov je bil po musolinijih (vino, mineralna voda, kanec malinovega sirupa) prešerno razpoložen, drugi resnejši in ploskali smo jim tudi mi. Kljub temu, da Tržačanki in Benečanke jezika niso zastopile.
Potem smo se počasi pričeli poslavljati. Zamejke, ki v Zagrebu še niso bile, so hitele na kratek ogled mesta, jaz pa v sopari z Marjeto, Karmen, Ivanko in Borjo obkrožil bližnji Trg svetega Marka. Z znamenito cerkvijo in zgradbo hrvaškega parlamenta. Slednjega so prenavljali, toda za pristne politične odnose s Slovenijo, bi morali prenoviti tudi našega.
Nato smo se iz Hrvaške, kjer so tisto soboto, 30. maja, praznovali dan državnosti, vrnili v deželo na sončni strani Alp. Zvečer sva se z Marjeto spet znašla v Tolminu in zlahka zaspala. Četudi je bila ura pol desetih. Predvsem zato, ker v podzavesti ni bilo budilke in sva vedela, da ne mre svako purgerom biti.