K kot Konflikti. K kot Kultura. K kot Kosovel.
Zadnji prispevek T. Kosmača na dodogovor.org me je spet spomnil na (neumen) obisk proslave dneva Slovenske kulture in Kosovelovega leta v kongresnem centru (eh) občine Ankaran. Žalostna zadeva. Uvodna govornica je poleg pomembnosti Kosovela še omenila pesem Ekstaza smrti. Seveda. Nekaj otrok je deklamiralo in odigralo Kosovela. Častni gost in govorec je povedal dosti o sebi in svojem delu. O mami in Ankaranu. O Kosovelu skoraj nič.
Tudi Kosmačev prispevek ni pustil boljšega vtisa. Ubogi Kosovel. V ustih poklicnih kulturnikov in politikov se zdi da Kosovel živi. Je to dovolj? Ga narod prebira? Starejša generacija se verjetno nekaj spominja (še iz šolskih dni) da je pisal o Krasu, borih, mogoče se megleno spomni konsov.
In kaj bi lahko danes Kosovel dal mlademu človeku? Če odmislimo lirični Kras, bore, hišo in vas, ki za današnjo mlado dušo verjetno ni tako zanimiv (kdo ve), ampak mogoče bi našla vzporednice s svojo izkušnjo, ko je povsod krivica, povampirjen kapital, poniževanje delavstva, trpljenje. V elektronske čredne vrtičke bi lahko dobila vrženo "sam gorim in sebi svetim". Da, Kosovel lahko še vedno da. Tudi meni, ki mu kdaj očitam da je živel malo, napisal dosti. Tudi dosti špeha. Ampak v časih ko "moje srce je razbito svetišče" si prikličem "ne toži drug". Tudi "v svetu idej ni zmage in ne poraza" pomaga. Neustavljivo prigovarja z "iščem še ognja, iščem/iz hladnega pepela". In kot Kosovel se (posmehljivo) zalotim "o jaz, ki bi živel rad večno".
Kosovela ni treba proslavljati potrebno ga je brati (pa ne samo njega).
Marino Šavron