Za Dodogovor Peter Tomaž Dobrila, saj... "Zdravko Počivalšek je spet izjavil ob peripetijah z naročanjem mask: “Nismo mel tle eno gledališče, ampak smo resno delal”.
Izolirana meditacija na izjavo Zdravka Počivavška, ministra za gospodarski razvoj in tehnologijo, ob Kulturnem prazniku, 8. februarja 2018.
Kdor ne dela, naj ne je
(slovenski pregovor)
Arbeit macht frei *
(nemški pregovor)
Čemu razburjenje slovenske kulture na sveže kulturno-praznično posvetilo ministra Zdravka Počivalška, „kdor ne dela, naj ne je“, slovenskim kulturnikom in kulturnicam, ko je samo ponavljal, kar se je naučil v šoli, ni pa se spomnil nič novega. Denimo, „kdor drugemu jamo koplje, hodi kot mačka okoli vrele kaše“. Ali, „vsak je svoje sreče počivavšek“. Ali, „zdravkov duh v sitem telesu“. A saj od njega nič izvirnega niti ne pričakujemo, čeprav bi bilo včasih dobro, da so ministri vsaj izobraženi, če že ne modri.
Ni rekel nič v zvezi s kulturo, zato razmišljam, komu sploh velja ta pustna posla(st)nica? Kot si lahko predstavljamo, po njegovem ne dela kar lepo število državljank in državljanov Slovenije. Je mislil na brezposelne? V tem primeru se je vtaknil v področje Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, saj pustiti vse brezposelne brez hrane, pri čemer imamo že zdaj zasedene ljudske kuhinje, ni v skladu ne s socialno ne z vladno politiko. Zraven so tudi odpuščeni iz firm, ki jim je Počivalšek dajal nepovratne podpore in niso plačevale obveznih dodatkov za socialno in pokojninsko zavarovanje. Včasih še plač ne.
Potem so seveda tukaj starejši, upokojenke in upokojenci, ki prav tako ne delajo. In naj tudi ne jedo? Zelo krut princip reševanja družbe si je zamislil, ki pa ni v skladu ne samo z državno, ampak niti z evropsko in globalno politiko. Njegov poziv pomeni izstradanje upokojenk in upokojencev v najkrajšem času. Vprašamo se lahko samo, kaj poreče ob tem nekoč aktivna populacija, ki jim gospodarski minister želi čimprejšnjo smrt, saj nam s podatki, ali se s predlogom strinjajo ali ne, ni postregel.
Sledijo otroci in mladina brez zaposlitve. Tudi oni ne delajo ničesar takega, kar bi Zdravko razumel kot delo, ampak se predajajo brezdelnemu počivanju in se prepuščajo, da jih drugi vzgajajo in jim vlivajo znanje v glavo. Medtem se zabavajo, ukvarjajo s športom in postopajo naokoli, se igrajo in zaljubljajo, v glavnem ne proizvajajo ali že kaj ne počnejo. Niso koristni. Najbolje je zaposliti otroke, očitno želi minister. Pri tem je udaril ministrstvo za izobraževanje in šport, da bi ukinili šole in odpustili učitelje in učiteljice.
Prav tako je razkril, da niti o športnikih in športnicah nima dobrega mnenja. Čeprav si težko predstavljamo kakšna občutja mu rojijo ob takšnih in drugačnih tekmah, a res je, da iz njihovega početja nič ne zraste, razen tu pa tam kakšen otrok. Po možnosti delaven in ne brezdelnež kot starša. Vse jih je treba nagnati delat, šport se naj gredo v prostem času, po obveznem, osemurnem delovniku.
Podobno niso koristni bolniki. In enako invalidinje in invalidi, duševno in duhovno drugačni, ki bivajo po raznih ustanovah in enostavno živijo in opravljajo samo najnujnejše potrebe. Torej je tudi njim treba odvzeti hrano in jih prepustiti samim sebi. Tukaj je minister zašel na področje ministrstva za zdravstvo. Lahko bi njegov predlog razumeli kot pretkano zaroto, kako po eni strani prihraniti na sociali in po drugi pri zdravstvu. Mlade mame in očetje na porodniškem tudi ne delajo, za začetek je treba ukiniti porodniški dopust.
V vsej tej gonji se dejansko zaganja v ministrstvo za kmetijstvo in prehrano. Ne briga ga, koliko izgube bodo imeli pridelovalci hrane ob tako znižanem prometu. Z zmanjšanjem porabe se mora znižati tudi proizvodnja, razen če ima minister asa v rokavu, da jim bo odprl nove trge in omogočil preboj naj tuja tržišča. S presežki proizvodnje hrane bomo zlahka tekmovali z drugimi v globalni ekonomiji ponudbe in povpraševanja.
V bistvu je Počivalšek zabil žebljico na glavico s tem, ko je sprožil razpravo, kaj je delo. Oziroma, če mu je lažje, da opredeli, kdo po njegovem mnenju ne dela in potemtakem ne sme jesti.(?) Nakar lahko v zloglasne institucije obesimo napise, „Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo opozarja: "Jesti prepovedano!“ ali „Minister priporoča: Tukaj se ne je“ ali „Zdravko Počivalšek svetuje: Delo aus, Hrana raus“. Ozaljšane z ustreznimi fotografijami.
Verjetno nehote je s tem je zagazil tudi na lastno dvorišče, gospodarstvo, očitno ne meneč se za posledice, ki jih bodo tovrstne akcije prinesle. Nedvomno bodo korist imela nekatera podjetja, družba se bo temeljito prestrukturirala in bo kmalu sprožila vprašanje, kaj pravzaprav dela Zdravko Počivalšek. Ali sploh kaj dela … in ali dela vlada. Na vhodu v vladne pisarne bo pisalo, "Slovenec sem. Ne jem. Iščem delo", na vratih ministrstva za gospodarstvo pa, „Ko ne delamo, ne jemo“ in „Ko delamo, jemo“.
Svet, ki ga ponuja Zdravko, je brez brezposelnih, brez otrok in mladine, brez upokojenih, brez bolnih, brez invalidov, brez športnikov in športnic ter brez vrtcev in šol, brez zavodov za zaposlovanje, brez domov za ostarele, brez bolnišnic in brez športnih objektov, pri čemer se rešimo tudi učiteljic in učiteljev, socialnih delavk in delavcev, zdravnikov in medicinskih sester in še koga iz javnega sektorja. Sicer spet nič izvirnega, saj so podobne načrte poskušali uresničiti že nekateri pred njim, a jim ni uspelo. Stvar kulture bi bila, da bi nas, državljanke in državljane vsaj vprašal, kdo želi v takem svetu živeti. Razen če ima namen svojo vizijo uresničiti drugače.
Zatorej, dober tek in obilno delo. Naj tudi prebava dobro dela. Po logiki ponudbe in povpraševanja. Da bomo gospodarni. Produktivni in izvozno usmerjeni. In še na mnoga leta. Ker delo osvobaja *.