Enainsedemdeseti spis za knjigo v nastajanju Fotkarica
Enkrat mesečno smem brezplačno spisati za mesečnik Občine Hrpelje Kozina tipkano stran in ji pristaviti fotografijo s podnapisom. Urednica Ester Mihalič mi ne spreminja besedil in v njih prenese tudi kritiko nje same ter celo tudi posmeh spodobnostni tiskovini, ki jo ureja. Na primer: prenesla bo, da razglašam Glasilo za underground mesečnik saj se letos na platnicah redno pojavljajo predvsem prizori iz jam.
Dvanajst let stanujem v občini Hrpelje-Kozina, ki ima tako glasilo v katerega lahko razen najbolj uporabljanih imen za spolne organe pišem kar vidim in kar mislim. V primerjavi z občinskim glasilom MOK v Mestni občini Koper je to nepredstavljivo demokratično, ker tam Cesar Boris Popovič uporablja občasnik finansiran z občinskimi sredstvi predvsem do izključno za razglašanje svoje Nebodotičnosti. Sem občan popalmljenih Butal v Istri pod Slovenci in se od tam Palmitelju in demokratičnemu despotizmu ne pustim izgnati tudi zato ne, ker so se partizani z orožjem v rokah borili proti okupatorjem.
Stotine dni v letu po dve uri semtertjajim pred Mussolinijevim hotelom Koper. Zakaj Mussolinijevim? Zato, ker ga je Mussolinijev režim začel graditi mogoče za osnovno šolo. Kaj je to semtertjajenje? To je hoja s petjem in mahanjem sem ter tja pred bronastimi doprsji Pinka Tomažiča, Karla Masla in Janka Premrla Vojka ob Vrečkisvečki, ki gori v čast herojem in boju.
V nedeljo, 16. septembra 2018 izjemoma ne semtertjajim, ker tipkam tale spis dva dneva po roku v katerem bi ga moral oddati. To počnem z velikodušnim dovoljenjem vedriteljice in oblačiteljice kulturnega neba v občini sadja in partizanskih spomenikov in se ji ob tej priložnosti zahvaljujem tudi za mnogokrat za nazaj. Za naprej pa sem se odločil držati se rokov, ker ne želim več biti razumevajoče podpiran od osebe s katero se globoko ne razumem oziroma s katero sem (bi rekel poznavalec izrazov vede vojskovanja Robert Kastelic) v »vojni nizke intenzitete«.
Slučajno spoštovanemu bralstvu sporočam tudi, da sem 5. septembra 2018 pred Kulturnim domom Hrpelje, ki je seveda kulturni dom Občine Hrpelje Kozina po dvaindvajseti uri pred desetimi gledalci in gledalkami izvedel performans »Popolnoma kontroliran samovžig številka Ester Mihalič«. Moji sveže oprani lasje so dobro goreli, žal pa nisem imel vžigalic, da bil plamenelo na levi in na desni hkrati. Ta večer me je zelo razveselila županja Saša Svetelšek Likavec s katero sva na odru podpisala Pismo o vzajemni podpori: ona kot predstavnica Občine, jaz kot predstavnik Kulturnega konzorcija Prvi na vasi in samega sebe.
Na dnevno sveženi štirinajst let stari a rastoči spletni strani dodogovor.org smo v izteku avgusta in v septembru na področju Občine Hrpelje Kozina sledili Sredobredjem, kulturnim obiskom odprtim vsem dobronamernim, ki jih še naprej in dokler živim prirejamo vsak teden v Muzeju Klanec 18b. Poročali smo o Uradnih urah, performansih, ki jih v čakalnici prehodnega tajništva OHK prirejam po potrebi, o Četrtem četrtku z režiserko Renato Vidić ter o mojem prostovoljskem kantavtorskem nastopu v okviru Občinskega praznika, ki so ga razozvočile pritožbe spanja potrebnih sosedov in sosed.
Marko Brecelj