Avtorju - prostovoljcu Tomažu Kosmaču se opravičujemo za prepozno objavo marčevskega prispevka, ki smo ga prejeli že 23. marca.
Z glavo, nagnjeno v desno stran, sem hodil po mestu in naletel na Kristino.
»Te boli vrat?« je vprašala.
»Ne, le pri očalih sem zlomil držaj. Če bi tešto držal naravnost, bi mi špegli padli po tleh.«
»Zakaj jih ne odneseš popravit?«
»Nimam keša.«
»Ti bom jaz založila,« me je brez nadaljnjega povlekla k optiku in po remontu sem rekel:
»Ne vem, kdaj ti bom lahko vrnil denar.«
»Boš, kadar boš. Ni panike.«
Nisem mogel verjeti, da na svetu obstajajo tako dobri ljudje in po telefonu sem ji vsak dan posebej izrazil hvaležnost. Počasi sva se začela družiti, se zbližala in postopoma pristala v postelji. Seksala sva brez zaščite. Varovalna oprema se je obema upirala in ko sem pred prvim izbrizgom potegnil tiča iz šmarnice, je dahnila:
»Zakaj nisi končal v meni?«
»Saj veš.«
»Ne skrbi. Natanko poznam svoje varne dneve.«
Zanašajoč se na menstruacijski ciklus sva se brezbrižno prepuščala užitkom, dokler ni nekega dne sporočila:
»Noseča sem.«
Malo sem pomolčal in potipal:
»Z možem?«
Bila je namreč poročena.
»Z njim že dolgo ne fukam več.«
»Torej se mu froca ne da podtakniti?«
»Ne.«
Ni preostalo drugega, kot odriniti v Ljubljano. Pred vstopom v mračnjaško stavbo ginekološke klinike je dejala:
»Naprej grem sama. Če bi naju kdo videl tukaj, bi takoj pogruntal, čemu sva prišla.«
Pokimal sem, se butnil v park in prižgal cigareto. Mimo je prihlačal klošar:
»Imaš kaj drobiža?«
»Itak,« sem skočil v trgovino, prinesel dve litrci, nato še dve in ko je Kristina naposled prispela nazaj, sem bil že krepko okrogel. Stežka sem se odlepil od pijače, a vedoč, da je za njo peklenska preizkušnja, s popivanjem zaključil in med korakanjem proti avtu vprašal:
»Je bilo zelo hudo?«
»Najin otrok je splaval po Ljubljanici,« je odvrnila.
Osupel nad izjavo, sem zinil:
»Si sploh bila noseča?«
Prisolila mi je tako klofuto, da mi je očala kar odpihnilo s frisa. Pobral sem jih in opazil, da se je držalo spet zlomilo. Domov se je odpeljala sama, jaz sem moral na avtobus. Vedel sem, da je romance konec. V domačem kraju sem izstopil in v bajti s skrivenčeno glavo slučajno pogledal na koledar. Bil je 25. marec, materinski dan.