na drugo stran ceste. Ne ravno sprotno povzemanje dodoljubnim od spodaj navzgor.
21h 40 Lončenka je segrela na 21,0. Četrti cigaret danes je bil tudi četrtkov zadnji. Iztok pripravlja predodpučni Gnjavnik. Moj sin Matija je na današnji fotki videti žalosten. Fotke so objavljene in jih bom podnapisal.
18h 10 Vozim se od Loma proti Postojni. Pozdravljam Dodoljubne s posredovanjem Generalnega, ki mu telefoniram, kar je seveda prekršek. Pa tudi prihranek, če me ne ustavijo. Zjutraj pred LJ so bile kolone, Rotovo malo podjetje z 11 zaposlenimi sem našel z manjšimi težavami. Med polurnim pogovorom so mi posodili vilice in sem zajtrkoval. Podjetnik je bil še svež in dobro razpoložen, moj plaz na navedb in razmišljanj ga je večkrat spravil v dobro voljo. Zmenila sva se, da pod dogovor o samospevih in Cockktalju obilnem vunbacilnem potegneva debelo zaključno črto in izpeljeva »zapuščinsko« razpravo. Takrat bova tudi začela dogovor o morebitnem novem sodelovanju in njegovi razširitvi. Izgovoril je filharmonično besedo »denarček«. Naletel je tudi Tvrtković na poti med Londonom in Sarajevom. Dal sem mu 2 nosilca, s katerimi me je zelo zaposleni Rot okrepil. Razstava v galeriji nasproti križankam (pogledali smo jo Vasja Cenčič, Zala Bezlaj in jaz) je bila strupeno zanimiva. Če bom utegnil, se ji bom še enkrat izpostavil. Na Žalah sem v odprtino za žaro vrgel regratovega padalca, na katerem je bilo samo še eno padalo. Mojca je bila zelo potrta in šibka. V Kranju je imela odgovornica Mojca Selak z menoj 1 uro potrpljenja. Ugotovila sva, da se zavedava resnosti težavnega položaja a tudi moči naših pogledov in dejanj. Dal sem ji Samospeve za odganjanje gostov, ona pa meni liter bučnega olja. V Retnjah se je moja vnukinja Julija pohvalila z dejstvom, da je tega dne v LJ obiskala šolski muzej in napisala na tablo besedo olika. Ne ve, kaj je ohrovt, žižole in škorš. Ne zdi se ji pomembno, če greš v šolo, pa ne veš kateri dan v tednu je. Podpisala se mi je na glavo zelja. Njena mati Marjanca je danes pretekla 10 km, njen oče Matija mi je zaigral dve črnski pesmici iz 20ih let prejšnjega stoletja. Tovorna limuzina lepo prede mimo odcepa za Divačo, hvaležen sem Iztoku za enoročno tipkanje, vam pa za pozornost, ki osmišlja naša prizadevanja.
7h 45 Izstrelitev poteka. Sonce gori gre, že pisal kratko Tobiću in Jasmini, včerajšnja novica končana a še nepregledana. Hitim do Rota, na razstavo, na pogreb, do sina in njegove družinice in še kaj. Po telefonu bom z Iztokovo in mogoče z Arijanino pomočjo poročal. Sprotnih fotk seveda kajneda, ne bo. Smrt postfašizmu, trajanje nam!
Barko Mrecelj